Danes je že vsem znano, da veljavni predpisi omogočajo cementarnam pri sosežiganju odpadkov nekajkrat večje koncentracije izpustov v zrak v primerjavi s sežigalnicami – ne glede na to če cementarna v peči “sosežiga” tudi samo odpadke. Tako je tudi pri cementarni Salonit Anhovo: dovoljene so 2x večje emisije skupnega prahu, 5x večje emisije organskih snovi TOC, 2,5x večje emisije dušikovih oksidov NOx, 5x večje emisije benzena.
Manj znana pa je še ena bistvena razlika: za sežigalnice odpadkov določajo predpisi tako dnevne, kot tudi polurne mejne vrednosti izpustov – za sosežig v cementarnah pa le dnevne. To pomeni, da se v cementarnah lahko tekom dneva pojavljajo tudi občasne večje koncentracije izpustov (v prispodobi rečeno »udarci«), ki pa se na koncu dneva “skrijejo” v celodnevno povprečje.
Da do tega dejansko prihaja je lepo razvidno tudi iz poročil o trajnih meritvah emisij v zrak v Salonitu Anhovo, ki so bile pridobljene od Agencije RS za okolje. V priloženih slikah so prikazane izmerjene polurne in dnevne vrednosti tekom leta 2017 za izpuste dušikovih oksidov NOx, organskih snovi TOC in žveplovega dioksida SO2. Lepo se vidi, kako tekom posameznega dneva emisije prekoračujejo predpisano dnevno vrednost, kar pa se nato, ko se emisije preračunajo na celoten dan, ne vidi. In emisije so tako seveda »v skladu s predpisi«.
Prikazi lepo pokažejo: če bi predpisi enako varovali prebivalce v okolici sosežigalnic kot tiste ob sežigalnicah, v Salonitu Anhovo ne bi smeli sežigati odpadkov, ker bi bile mejne vrednosti nekaterih izpustov skoraj stalno presežene.
