Po odgovorih Salonita Anhovo in Agencije RS za okolje evropskim poslancem na naše pismo o okoljski in zdravstveni problematiki zaradi sežiganja odpadkov smo se morali še enkrat odzvati. Ocenili smo, da so odgovori pristranski, zato smo poslancem dodatno sporočili naslednje:
Na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje, smo prebrali odziv Agencije na naše pismo glede okoljske in zdravstvene problematike zaradi sosežiga odpadkov v podjetju Salonit Anhovo. Nekaj dni kasneje je na svoji spletni strani objavil odziv tudi Salonit Anhovo.
Agencija in Salonit Anhovo pišeta, da naj bi bilo v pismu navedenih več nepravilnosti. Toda videli smo, da se v obeh odzivih navajajo le tiste trditve, ki ustrezajo Agenciji in podjetju, izpuščena pa so druga dejstva ali podrobnosti, ki problematiko pokažejo drugače. Zato bi vas radi opozorili na te podrobnosti, tako, da bi si lahko ustvarili popolnejšo sliko o sosežiganju odpadkov v cementarni Salonit Anhovo ter zdravstveni in okoljski problematiki.
Agencija za okolje je na primer v uvodu zapisala, da se sme v cementni peči v Salonitu Anhovo kot gorivo uporabiti nevarne odpadke samo do 40% celokupnega deleža pridobljene toplote. Iz takega besedila se ustvari vtis, da je uporaba odpadkov v Salonitu Anhovo zelo omejena. Vendar je tak zapis zavajajoč, saj je tu naveden samo dovoljen delež nevarnih odpadkov, ne pa tudi vseh ostalih (nenevarnih) odpadkov.
Dejansko je Agencija dovolila Salonitu Anhovo naslednjo uporabo odpadkov:
a) s prvim okoljevarstvenim dovoljenjem dne 19. 9. 2007 je bil dovoljen sosežig odpadkov do 70% celotne toplotne moči, potrebne za obratovanje peči in izmenjevalca toplote. Od tega je lahko znašal sosežig nevarnih odpadkov največ 40% toplotne moči, ki je bila pridobljena z uporabo vseh odpadkov.
b) od spremembe okoljevarstvenega dovoljenja dne 13. 3. 2014 pa omejitve toplotne moči, ki se lahko pridobi iz odpadkov, ni več. To pomeni, da se lahko v cementni peči pridobi tudi 100% toplotne moči z uporabo odpadkov. Uporaba nevarnih odpadkov pa je bila povečana na največ 40% »od celotne potrebne toplote«, in ne več le od toplotne moči, pridobljene z uporabo odpadkov.
Oboje je razvidno iz okoljevarstvenih dovoljenj, ki so objavljena na spletni strani Agencije:
a) dovoljenje 19.9.2007 (točka 2.3):
http://okolje.arso.gov.si/ippc/default/file/file/path/documents/file/MTM5NDYzMTE3MV9TQUxPTklUIEFOSE9WTyBvdmQgMTlzZXAyMDA3LnBkZg%3D%3D
b) sprememba dovoljenja 13.3.2014 (točka 6: sprememba točke 2.3):
http://okolje.arso.gov.si/ippc/default/file/file/path/documents/file/MTM5NjQzNzk5MF9TQUxPTklUIEFOSE9WTyBzcHJlbWVtYmEgb3ZkIDEzbWFyMjAxNC5wZGY%3D
Zato znova poudarjamo in sprašujemo:
– Če se v peči lahko pridobi 100% toplotne energije iz odpadkov, kako taka peč ni sežigalnica odpadkov? Kako se lahko tako sežiganje še obravnava kot »sosežig« in ne kot »sežig« odpadkov?
– Zakaj so pri takem sežiganju dovoljeni bistveno večji izpusti škodljivih snovi v okolje kot pri sežigalnicah? Zakaj se tudi pri cementarni, če lahko pridobi 100% toplote iz odpadkov, ne zahteva, da se škodljive snovi zajamejo v filtrih, tako kot pri sežigalnicah, ampak ji je dovoljeno, da jih izpušča v okolje?
Agencija je dalje tudi zapisala, da »mejne vrednosti za sežig odpadkov in sosežig odpadkov v cementarnah določa evropska direktiva in ne Agencija«. Toda s spremembo zakona o varstvu okolja v letu 2016 je bilo v 17. členu omogočeno, da lahko Vlada za onesnaževalce določi tudi strožje mejne vrednosti emisij in druge zahteve, kot jih določajo zaključki o BAT.
Prav v obeh nenapisanih podrobnostih je bistvo naših opozoril in prizadevanj. Krajane, ki živimo v okolici cementarne, ne zanimajo papirnate definicije o »sežigu« in »sosežigu«, na katere se sklicuje Agencija. Zanima nas dejansko onesnaževanje, ki vpliva na stanje našega okolja in naše zdravje. To okolje pa je zaradi preteklega onesnaževanja, ki je povzročilo več kot 2500 obolelih za azbestozo ter številne smrti, do katerih bo prihajalo še najmanj naslednje desetletje, izredno prizadeto. V njem država ne bi smela dovoljevati nobenih novih nepreverjenih obremenitev, ki bi se lahko v prihodnje na enak način izkazale za smrtonosne, pa naj bi se papirnato imenovale tako ali drugače.
Zato tudi ponavljamo našo prošnjo, da skupaj z evropskimi poslanci iz drugih držav, ki so opozorili na problem sežiganja odpadkov v cementarnah, pomagate pri tem, da bi se takim cementarnam določile strožje zahteve glede emisij škodljivih snovi v okolje, kot veljajo za sežigalnice odpadkov. In da nam pomagate pri naši Vladi doseči odločitev, da bi v takem ranjenem okolju, odslej podpirala le čiste tehnologije, za kar ima v zakonu o varstvu okolja tudi dovolj zakonskih mehanizmov.
Podobno so nekatera dejstva zamolčana tudi v odzivu podjetja Salonit Anhovo, ki smo ga prebrali na njihovi spletni strani.
Salonit Anhovo je zapisal, da študija o zdravstvenem stanju Nacionalnega inštituta za javno zdravje občanov iz leta 2016 ne kaže bistvenih odstopanj v Občini Kanal ob Soči, glede na ostale slovenske občine. Ne pove pa, da konkretni podatki družinskih zdravnikov v splošnih ambulantah v Desklah in Kanalu ter podatki Interdisciplinarne komisije za poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, kažejo bistveno drugačno število obolelih za rakom (več v PP predstavitvi, v priponki št. 3). Ti podatki odpirajo najmanj vprašanje ali niso morda statistične metode v študiji Nacionalnega inštituta preveč splošne, da bi zaznale specifično stanje v manjšem območju Anhovega, Deskel in Kanala.
Naj poudarimo, da je bil po predstavitvi zdravstvenega stanja prebivalstva občine Kanal ob Soči, na občinski seji (priponka) podan predlog za izredni ekspertni nadzor dveh zdravnikov družinske medicine iz naše občine (pa čeprav so zdravniki le navajali podatke iz svoje ambulante in Interdisciplinarne komisije).
Zdravstveno stanje v okolici Salonita Anhovo zaradi najhujšega raka pljuč mezotelioma, zgovorno kaže ilustracija o novih primerih tega raka, v obdobju 1997-2004, iz članka sodelavk Onkološkega inštituta. Našemu društvu ga je posredoval sam Nacionalni inštitut za javno zdravje v odgovoru na prošnjo za mnenje o podatkih lokalnih družinskih zdravnikov.
Rdeč »madež« na levi strani zemljevida je širše območje Salonita Anhovo…
Salonit Anhovo tudi piše, da ima Občina Kanal ob Soči boljšo kakovost zraka kot večina večjih mest v Sloveniji. Toda območje občine je podeželsko območje z veliko naravne krajine in gozdovi in ne mestno okolje s prometom in proizvodnimi obrati. Zakaj se torej okolje v Občini Kanal ob Soči primerja z mesti in ne z drugimi podeželskimi občinami?
Če je kakovost zraka primerljiva z večino mest, ali Salonit Anhovo priznava, da sam skoraj toliko obremenjuje okolje v Občini Kanal ob Soči kot v drugih mestih vsa industrija in promet skupaj?
Glede nevarnosti za nastanek izrednih dogodkov, ki jih predstavlja skladiščenje velikih količin odpadkov v območju cementarne, Salonit Anhovo piše, da ima vpeljan Načrt zaščite in reševanja v primeru industrijske nesreče. Toda ta načrt izhaja iz ocene, da je ogroženost prisotna le pri uporabi odpadnih olj in še tu le manjša stopnja ogroženosti. Glede skladišča odpadnih olj (več kot 7000 kubičnih metrov) je v načrtu navedeno, da na tem območju ni naselij, dejansko pa se 200 metrov stran nahaja naselje Gorenje Polje. Veliko skladišče odpadnih gum na začetku kamnoloma s površino 20.000 kvadratnih metrov pa v načrtu sploh ni omenjeno. Vse to se lahko preveri v besedilu načrta, ki je objavljen na spletni strani podjetja:
https://www.salonit.si/mma/Na%C4%8Drt%20za%C5%A1%C4%8Dite%20in%20varovanja/2012032713252355/
Regionalna vaja v varnosti pred požari v Salonitu Anhovo, ki je bila organizirana v letu 2016, je bila dejansko pripravljena le za primer požara na prehodnem skladišču gum, ki je velikosti do 600 kvadratnih metrov. Ne pa tudi za glavno skladišče, ki je velikosti 20.000 kvadratnih metrov in kjer ima lahko nesreča veliko usodnejše posledice! Tudi to se lahko vidi na fotografijah, ki so objavljene na spletnih straneh podjetja:
https://www.salonit.si/aktualno/novice/2016101814021851/
Kaj dejansko pomeni požar na deponiji odpadnih gum, pa lahko vidimo že na primeru deponije odpadnih gum v Lovrencu na Dravskem polju leta 2008, ki je bila velikosti 150 x 40 metrov, torej 3,5 krat manjša od deponije v podjetju Salonit Anhovo:
http://www.24ur.com/novice/crna-kronika/foto-boj-z-ognjenimi-zublji.html
Glede usodnih posledic azbestne proizvodnje v preteklosti: Salonit Anhovo piše, naj bi se azbest uporabljal v »tedanjem podjetju« in da so se s tem soočili ljudje, ki so delali z azbestom. Dejansko ne obstajata »tedanje podjetje« in »današnje podjetje« in dejansko zaradi azbesta zboleva in umira tudi veliko krajanov, ki nikoli niso delali v podjetju. Salonit Anhovo poskuša s takim pisanjem zabrisati svojo odgovornost za povzročitev številnih primerov poklicne bolezni in smrti, vendar tega ni mogoče dopustiti nobenemu onesnaževalcu. Če to dopustimo, bomo obsojeni na ponavljanje enakih tveganj in napak iz preteklosti.
Prav tako je tudi zavajajoča trditev, da podjetje redno izplačuje odškodnine vsem obolelim zaposlenim ali nekdanjim zaposlenim. Dejansko izplačuje podjetje samo 40% odškodnine, preostali večji del 60% odškodnine pa izplačuje po zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) država in s tem vsi mi davkoplačevalci, čeprav za povzročitev tega gorja nismo odgovorni. Prav tako država iz proračuna v celoti izplačuje odškodnino tistim krajanom, ki so zboleli za najhujšo obliko azbestne bolezni (mezoteliomom), medtem, ko vsi ostali oboleli krajani do odškodnine sploh niso upravičeni. Pa čeprav je povsem jasno, kdo je zaradi onesnaženja okolice z azbestnim prahom povzročil njihovo bolezen…
Prepričani smo, da vse opisano postavlja posplošene trditve Agencije in samega podjetja v drugačno luč. Kažejo tudi, da nismo krajani tisti, ki želimo zavajati. Zato vas še bolj prosimo, da nam pomagate pri našem prizadevanju za ponovno vzpostavitev zdravega okolja, v katerem bi po desetletjih pogubne uporabe azbesta lahko ponovno normalno zaživeli – mi in naši otroci.
