Generalna skupščina Združenih narodov (UNEP) je leta 1972 razglasila 5. junij za Svetovni dan okolja. Namen tega dne je ozaveščati o pomembnosti varstva okolja, pritegniti politično pozornost in pri ljudeh sprožiti zavest, da so ključni nosilci oblikovanja prihodnosti. Letos je posvečen biotski raznovrstnosti, ki podpira vse življenje na zemlji, tudi naše.
Svetovni dan okolja obeležujemo že skoraj pol stoletja, a vedno znova ugotavljamo, da se kljub vse višjemu zavedanju o pomenu čistega okolja naši naravi ne godi nič dobrega. Globalizacija, hiter razvoj in moderen življenjski slog terjajo svoj davek v obliki velike porabe naravnih virov kot so rudnine in fosilna goriva. ZN opozarjajo, da bi se poraba naravnih virov do leta 2050, ko naj bi na svetu živelo 9,5 milijarde ljudi, lahko potrojila in tako postala nevzdržna za planet. Danes porabimo več naravnih virov kot nekoč, kar lahko ovrednotimo z ekološkim dolgom. Organizacija Global Footprint Network je ekološki dolg definirala kot dan na katerega je človeštvo po izračunih izrabilo toliko naravnih virov, kolikor jih je Zemlja sposobna pridelati oziroma obnoviti v enem letu. To pomeni, da smo do določenega dne v letu porabili že vse naravne vire, ki so na razpolago za tekoče leto ter se zadolžujemo na račun prihodnjih generacij. Ekološki dolg nastopi vsako leto prej, kar pomeni, da se poraba naravnih virov povečuje, vse to pa se odraža v izčrpavanju narave in obremenitvi okolja. V Sloveniji smo v ekološki dolg vstopili že v prvem četrtletju, kar pomeni, da se vedemo, kot bi imeli na voljo tri planete.
Ena od posledic čezmerne porabe naravnih virov in posledično izčrpavanja okolja v zadnjem desetletju so izraziti ekstremni vremenski dogodki. Če smo v Sloveniji priče predvsem velikim temperaturnim nihanjem, sušam, poplavam in točam, pa so se drugje po svetu ljudje zaradi posledic vremena prisiljeni seliti, saj jim je bivanje ponekod onemogočeno. Vse napovedi kažejo, da se nam v prihodnosti zagotovo obeta še več t.i. okoljskih beguncev.
Kakšen pa je naš odnos do okolja? Predvsem v turističnem žargonu se Slovenija predstavlja kot zelena oaza v objemu gora, žuborečih rek in potokov, skrivnostnih gozdov ter prostranih travnikov, planot in mogočnih gora. Pa je v resnici tako? Že kratek sprehod do bližnjega gozda ali obrežja reke nam razkrije neprijetno resnico. Odvržene smeti, divja odlagališča, plastenke in druga nesnaga nas opominjajo, da se moramo kot posamezniki in ljudje še veliko naučiti.
Tudi iz ust politikov vedno znova poslušamo zveneče parole o ohranjanju narave in skrbi za okolje. Navsezadnje je skrb za okolje postala nekakšen trend, poceni orodje za pridobivanje političnih točk. Resnično namero politike pa smo imeli možnost spoznati pred kratkim, ko je vlada pod pretvezo pomoči gospodarstvu zakonsko onemogočila nevladnim organizacijam sodelovanje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. NVO-ji imajo pomembno vlogo, saj zastopajo glas civilne družbe in opozarjajo na nepravilnosti ter potencialno škodljive namere strankarske politike, zato so velikokrat marsikomu trn v peti. V znak protesta je prav pomenljivo – na svetovni dan varstva okolja – zaradi neodzivnosti predsednika Pahorja odstopil odbor za okoljsko in podnebno politiko. Kot je pojasnil predsednik odbora, geograf in ekolog dr. Dušan Plut, bi morala politika krepiti nadzor in funkcije nevladnih okoljskih organizacij, a jih je ravno nasprotno raje onemogočila. Poteze aktualne oblasti si torej ne moremo razlagati drugače, kot popolne podreditve pravil igre po meri kapitala.
Z ignorantskim odnosom države do okolja, narave in ljudi smo prebivalci srednjega Posočja vsakodnevno soočeni. S cmokom v grlu nemočno opazujemo, kako se praznijo naši domovi, kako se zapuščeni industrijski objekti spreminjajo v parkirišča smetarskih tovornjakov, kako nekoč staroversko svetišče Jelenk izginja v krempljih kamnoloma, … (poljubno dodaj), po dolini pa se širi nevzdržen smrad, ki onemogoča zadrževanje na prostem. Tihi ubijalec v obliki toksičnih kemijskih izpustov, ki se valijo skozi tovarniški dimnik sicer ostaja očem neviden, a se vztrajno in neopazno nalaga v okolje in naša telesa. Kakšni bodo ti kraji čez desetletje ali dve? Jih bodo naši zanamci še poznali takšne, kot jih poznamo mi danes?
Ob tem ne moremo spregledati brezbrižnega odnosa lokalne oblasti, ki se še vedno dela slepa in gluha za v nebo vpijajoč problem sosežiga odpadkov v Salonitu. Spomnimo, da se je davnega leta 2001 na občinskem referendumu večina občanov jasno izrekla proti sosežiganju odpadkov! O tem, kako je bila upoštevana želja občanov ni potrebno izgubljati besed. Županja se do danes še ni opredelila do problema sosežiga odpadkov, svoje delo raje posveča razvoju turizma in zeleni destinaciji. V društvu Eko Anhovo pozdravljamo aktivnosti na področju turizma v občini, a menimo, da je za tovrsten razvoj predpogoj čisto in zdravo okolje, kar pa srednje Posočje zagotovo ni!
Prav tako je težko spregledati porogljivosti predsednika uprave družbe Salonit Anhovo, ki se javno hvali o prispevku milijona evrov v občinsko blagajno. Ob tem zamolči dejstvo, da dobršen del denarja predstavljajo davčne dajatve, ki so sicer obvezne! Samo v Desklah smo v zadnjih 10-ih letih izgubili pošto, banko, zapustilo nas je mnogo mladih krajanov, ki so si dom ustvarili daleč stran od tovarniškega dimnika, kraji stagnirajo. Že tako enormnih 108 tisoč ton odpadkov želi cementarna – sosežigalnica še povečati na nepredstavljivih 135 tisoč ton, kar bi pomenilo katastrofo ter zaradi neprimerne cestne infrastrukture dokončen kolaps srednjega Posočja. Škoda, ki se jo povzroča prebivalcem in okolju, je neizmerljiva in nepopravljiva. K preudarnemu razmisleku in bolj odgovornemu pristopu do okoljske politike je v začetku leta pozvalo skoraj 600 zdravnikov!
Ustava republike Slovenije jasno določa, da ima vsak državljan pravico, do čistega in zdravega okolja. Okolje v občini Kanal ob Soči je zaradi aktivnosti tovarne v preteklosti onesnaženo, degradirano ter potrebno temeljite sanacije, na kar jasno opozarja tudi zdravniška stroka.
V društvu Eko Anhovo in dolina Soče se zavedamo problematike velikih količin odpadkov, ki se kopičijo na deponijah in komunalnih podjetjih. Povprečen Slovenec pridela 495 kg komunalnih odpadkov na leto. Povečuje se delež ločeno zbranih odpadkov, vedno več odpadkov se predela in ponovno uporabi. A kljub temu se količine odpadkov na prebivalca z vsako leto povečujejo. Zavedamo se, da bomo morali za svoje odpadke sami poskrbeti, določen del do nadaljnjega najbrž tudi s sežigom. Zato menimo, da potrebujemo celovito rešitev na sistemski ravni, država morala vsem zagotavljati enaka pravila igre! Nesprejemljivo je, da se del odpadkov, ki se jih ne moremo ponovno predelati, po eni strani uniči s sežigom v sežigalnici, ki je tehnološko specializirana za svojo dejavnost in ima za to vso potrebno tehnologijo in kemične filtre – po drugi strani pa ista država (ki bi sicer morala skrbeti za dobrobit ljudi in okolja) dopušča možnost sosežiga v cementarnah, ki so za takšno dejavnost neprimerne, saj so brez ustreznih kemičnih filtrov in brez pravega nadzora. Spomnimo, da v Salonitu sežgejo 3x več odpadkov, kot v naši največji specializirani sežigalnici v Celju! Poleg tega v cementarno večji del odpadkov uvozijo iz tujine! Argument, da je cementarna Salonit Anhovo rešitelj slovenskih odpadkov, je torej netočen in zavajajoč!
Salonit Anhovo je eden največjih industrijskih onesnaževalcev v Sloveniji, čeprav ima za svoje delovanje vsa potrebna dovoljenja. In prav v podeljevanju dovoljenj in soglasij velikim korporacijam izkazujeta tako država, kot lokalna samouprava, resničen odnos do okolja in ljudi. Ne moremo spregledati škodljivega delovanja strankarske politike, ki se v posmeh ljudem predstavlja kot zelena in odgovorna, a istočasno deluje v prid kapitalu in proti volji ter v škodo lastnim volivcem. Spomnimo, da je sprejetje prej omenjenega spornega zakona, ki onemogoča delovanje NVO-jev, sprejela ravno ta politika! Proti sprejetju škodljivega zakona je glasovalo 8 poslancev od 83! Ne moremo torej prezreti dejstva, da žal interesi kapitala krepko prevladajo nad dobrobitjo ljudi in narave.
V kakšnem okolju si torej želimo živeti? In kakšnega bomo zapustili našim zanamcem? Prihodnost naših otrok se zrcali v odnosu do narave in okolja. Kaj lahko torej kot posameznik storimo za skupni boljši jutri začenši pri sebi? Ne glede na življenjski slog ima vsak od nas še veliko manevrskega prostora. Potrebujemo sistemske rešitve, a hkrati lahko kot posamezniki s trajnostnim razmišljanjem veliko doprinesemo k ohranjanju narave in zdravega okolja. Uporabljajmo manj avtomobila in se raje vozimo s kolesom ali hodimo peš, če je le mogoče. S tem ne bomo razbremenili le narave, ampak pripomogli k lastnemu boljšemu počutju. Kupujmo preudarneje in se vprašajmo, kaj in koliko zares potrebujemo. Potrošništvo, kot ga spodbujajo svetovne korporacije, predstavlja eno največjih ekoloških groženj okolju, poglablja neenakost in povzroča revščino. Posegajmo po lokalnih proizvodih – s tem bomo pomagali lokalnemu gospodarstvu in proizvedli manj odpadkov! Reciklirajmo – večino odpadkov je mogoče predelati in jih ponovno uporabiti.
Zazrimo se vase in razmišljajmo kritično in odgovorno! Namenimo delček svojega prostega časa boju za okolje in našo prihodnost. Če bi vsak posameznik namenil delček svojega časa prizadevanju za ohranitev lokalnega okolja, bi kritična masa ljudi preprečila, da bi cementarna – sosežigalnica predstavljala grožnjo naši prihodnosti. Ali bomo res dopustili največjemu industrijskemu onesnaževalcu, da dokončno uniči prihodnost našim zanamcem? Za ceno prenovljenega nogometnega igrišča in treh parov novih led sijalk?
