V času, ko je narava v največjem razcvetu, smo se ob cerkvici sv. Križa v Kojskem poslovili od prijatelja dr. Zorana Božiča, literarnega zgodovinarja, državnega svetnika, ekologa, sadjarja in našega velikega podpornika.
Dr. Božič je bil med tistimi, ki so javno spregovorili o spornem sosežigu odpadkov v cementarni Salonit Anhovo. Kot državni svetnik je opozoril tudi na spornost sprememb Zakona o varstvu okolja, ki jih je v letu 2016 pripravilo ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom ministrice Irene Majcen (Desus). Te so med drugim odpravile časovno omejitev izdanih okoljevarstvenih dovoljenj onesnaževalcem. V Državnem svetu je sprožil pobudo za oceno ustavnosti sprememb zakona, o kateri Ustavno sodišče po petih letih (!!!) še vedno ni odločilo.
Spominjali se ga bomo kot profesorja, literarnega zgodovinarja, državnega in mestnega svetnika, ekološkega sadjarja in velikega ekologa, ki se ni ustrašil pritiskov in si je upal javno spregovoriti o (pre)moči kapitala nad ljudmi in okoljem. In kot velikega Človeka, ki se je vedno znova čudil bogastvu narave in ljudskega izročila in ljubitelja lepega. Njegovega dela in doprinosa k aktivnostim društva ne bomo nikoli pozabili.
Družini in svojcem izrekamo iskreno sožalje.
Naj ob tej priložnosti ponovno spomnimo na njegov govor v Državnem svetu oktobra 2016, s katerim je obrazložil pobudo za oceno ustavnosti sprememb zakona o varstvu okolja. V njem je izrekel veliko resnic, ki so danes še vedno enako (ali celo še bolj) aktualne.
O razkoraku med zakonodajo in dejansko prakso, v kateri se nam Italijani in Avstrijci smejejo
(posnetek od 2:31 dalje)
Praksa pa je naslednja: današnja informacija, ki je skoraj anekdota, pa žal ni. Kolega se je pred kratkim pogovarjal z nekom, ki je lastnik določenih obratov in je rekel: Italijani in Avstrijci se nam smejejo. Vprašal sem zakaj. Zato je rekel, ker ko sem ga vprašal zakaj vi obravnavate Slovenijo kot smetišče in svoje smeti pošiljate sem, da jih mi tu sežigamo in onesnažujemo okolje, je rekel ta Avstrijec: zato ker to lahko počnemo! V skladu z našo in vašo zakonodajo. Pa ga je Slovenec naprej vprašal: ampak še vedno ne razumem. Je rekel Avstrijec: zato ker ste revni! Slovenec je vprašal: kako misliš, revni po denarju ali zato ker je naša država s svojimi zmožnostmi in državno upravo na šibkih nogah. Je rekel Avstrijec: oboje! In kje je zdaj stična točka? Sami ste slišali da se v naši državi sprejemajo na različnih ravneh zakoni, ki se dejansko ne uresničujejo. Se pravi, smo na nek način banana republika. In to se kaže tudi v tem primeru.
O tem, da je podjetniška pobuda nesprejemljiva, če je v nasprotju z javno koristjo
(posnetek od 6:00 dalje)
…in 74. člen, ki govori o svobodi podjetniške pobude. Rekli boste: kakšno zvezo ima to z zakonom o varstvu okolja? Ta člen zelo jasno pravi da je podjetniška pobuda svobodna, z neko pomembno omejitvijo: omejena je takrat, ko pride v nasprotje z javno koristjo. Mi trdimo, da je to – kar so kolegi delodajalci zelo krasno ob takratni razpravi potrdili – kaj ti pomaga dobiček, če boš dobil raka na pljučih in zaradi tega umrl. Zelo preprosta logika.
O obljubah ob ukinitvi azbestne proizvodnje in današnjem dejanskem ravnanju
(posnetek od 7:00 dalje)
Zakaj ne moremo prepustiti kapitalu -v tem primeru smo rekli predvsem tujemu kapitalu- da bi obravnaval Republiko Slovenijo kot smetišče Evrope? Zato ker imamo jasen dokaz, da je največja slovenska sosežigalnica (veste koga s tem mislim) leta 1999 izdala v 1500 izvodih bilten, kjer so pisali: konec z azbestom, gremo v zdravo proizvodnjo, bomo sicer uporabljali neke energente poleg kurilnega olja, plina in tako dalje, ker je to seveda za nas cenejše, ampak ne bomo -piše črno na belem- kurili snovi, ki vsebujejo težke kovine. Točno to zdaj počnejo! Ne bomo kurili snovi, ki povzročajo izpuste, v katerih so dioksini. Točno to zdaj počnejo! Se pravi: v bilten lahko napišeš eno, delaš pa nekaj drugega. Zato pravimo: kapitalu ne smeš pustiti prostih rok, ampak jih mora država zvezati.
O verodostojnosti ukrepov ministrstva
(posnetek od 8:10 dalje)
S tem ko se ukinja desetletna omejitev za okoljevarstvena dovoljenja, ko so ljudje, lokalna skupnost in okoljevarstvene organizacije lahko imele besedo in vplivale na podaljšanje, s to spremembo pa teh pravic nimajo več, ampak se to naredi samo enkrat z neomejenim trajanjem, pravi ministrstvo: ni problema, ker bo to naredilo po službeni dolžnosti ministrstvo samo. S figo v žepu! Kajti to isto ministrstvo je uredbo iz leta 1996, ki je določala mejne, opozorilne in kritične vrednosti težkih kovin, ki so dopustne v tleh, pred dvema mesecema brez znanstvenega dokaza, brez kakršnekoli utemeljitve (češ da to delajo v Nemčiji in Avstriji) spremenilo tako, da je nekatere mejne vrednosti težkih kovin -ne boste verjeli- povečalo za 100%, 500%, 1000% in več, z namenom, da se degradirana onesnažena območja, kot so Celjska kotlina in druga, ki jih vsi poznamo, s papirjem oziroma uredbo proglasijo za normalna. To so si dovolili v Republiki Sloveniji! To je bil sicer osnutek, takoj so šli v neke vrste umik, ampak za nas je to jasen sklep in dokaz: ne moremo in ne smemo zaupati nobenemu ministrstvu. Ker imamo po ustavi v Republiki Sloveniji oblast državljani.
(avtor fotografije na naslovni strani: Leo Caharija)
